Miran Kalšek

Podobe rudarja

Kdor ne verjame, da je premog neobnovljiv vir energije, se lahko zapelje v Zasavje (Zagorje, Trbovlje in Hrastnik),kjer bo videl še zadnje ostanke rudarjenja, saj se letos zapira zadnji del nekoč mogočnega rudniškega kompleksa, ki je skupno obsegal 142 rovov, jaškov in povezovalnih prog, elektrarno, dve separaciji, opekarno, strojne, elektro in lesne obrate, šolo, bolnico, trgovino, številne kmetijske površine in več tisoč stanovanjskih in poslovnih enot. Skratka - lastniki so »vedrili in oblačili« ne samo v naših krajih, temveč na celotnem slovenskem območju in širše. V njihovi lasti so bili tudi številni slovenski, hrvaški in italijanski rudnikiter lep del železnice. Zaradi te ekonomske moči so imeli velik vpliv tudi na politiko, ne glede na državo ali politični sistem. Seveda pa je v zadnjih desetletjih upadal enako hitro, kot se je razvijal v prvih desetletjih. Prav ta monopol je na zemljevid slovenskih krajev postavil zasavske. Pred prihodom tujega kapitala, strokovnjakov in tudi številne delovne sile je bilo v naših krajih le nekaj tisoč prebivalcev. Večinoma so živeli na nižjih planotah (doline so bile precej močvirne) in se ukvarjali s skromnim kmetijstvom, saj je neugodna lega pomenila le golo preživetje. Tudi velike gozdne površine niso omogočale zaslužka, ker ni bilo nobene cestne povezave, razen povezave reka Sava - Zagorje - Trojane. Sava je bila v tem času še dokaj plovna, čeprav ni bilo več rednega vzdrževanja.
Navedeni pogoji so bili tudi glavni razlog, da se kljub odkritju premoga ni takoj začel hiter razvoj rudarstva in industrije, kot so prvi lastniki pričakovali ob nakupih ali zakupih rudarskih parcel. V nadaljevanju želim na kratko predstaviti razvoj rudarstva, industrije in krajev, saj je to osnova za razumevanje delovanja naše ožje skupnosti, za razvoj odnosov v družbi in podobo rudarja, ki je predstavljal bistveni vpliv.
Avtor fotografij: Branko KLANČAR