ZGODOVINA HIGIENE V ZASAVJU

'Eno bolh'co ljubim, v moji srajčki spi...'

Avtorica: JANA MLAKAR ADAMIČ


Kaj imata čistoča in snaga z muzejem? Ali ni dovolj drugih, velikih tem? So, seveda so! Le da na vsakdanje življenje slehernika nimajo velikega vpliva. Skrb (ali neskrb) za čistočo in osebno higieno pa ga, prav kakor način bivanja, prehranjevanja, dela, preživljanja prostega časa…, ima. Torej je (higiena) velika tema! Vsekakor življenjsko prozo povprečnega posameznika opredeljuje bolj kot - naj mi bo oproščeno - nasmeh Mone Lise.
Če se morda na prvi pogled trivialno ali bizarno vprašanje higiene v Zasavju, oziraje se na pretekli dve stoletji, v katerih se je število prebivalstva izredno povečalo, ne bi pririnilo kar samo v ospredje, bi bil pravzaprav paradoks. Velika koncentracija ljudi nižjih slojev v higienskem smislu navadno ne ponuja rožnate slike. Na drugi strani pa so ravno umazano delo, strah pred izbruhom nalezljivih bolezni, prenaseljenost delavskih slumov in pritisk javnosti terjali od lastnika/delodajalca, da je s sistemsko urejenim in organiziranim nadzorom higienski nivo tu in tam celo dvignil nad povprečje. Kljub vsemu pa še ni minilo 90 let, odkar so Trbovlje dobile vodovod. Vsekakor: »Smrdljiva stranišča in vlažna stanovanja so pač del človekove zgodovine; prav zato jih je potrebno upoštevati in obravnavati v sklopu socialne in tudi kulturne zgodovine.« [Studen 1994: 44]
Zato jedro raziskave zadeva pomen vzdrževanja snage v velikih delavskih stanovanjskih aglomeracijah – kolonijah, ki so same po sebi etnološka posebnost v vsem srednjeevropskem prostoru. Globalna tema, obdelana na lokalnem nivoju, osvetljuje specifiko teh bivanjskih pogojev, pri katerih je bilo vzdrževanje snage imperativ stanovanjski pravici, saj so številne epidemije v intervalih redčile delovno silo. Razstava in publikacija želita razložiti, kako se z uvedbo civilizacijskih pridobitev (vodovod, kanalizacija) ter razvojem tehnike spreminja tudi kriterij čistosti, ob tem pa utemeljiti tezo, da čistoča v absolutnem smislu ostaja predvsem vrlina oz. krepost.
Ideja za proučevanje teme oz. njeno uvrstitev v program ZMT ni nova, pojavila se je leta 2004, ko smo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje s skupino, ki je obiskovala etnološki študijski krožek, raziskovali tabuje. Hitro je postalo jasno, da jih je ravno v zvezi z lastnim telesom kar precej. Tako so slušatelji postali tudi prvi informatorji, ki so v obliki zapisov prispevali svoje spomine na obdobje tik pred drugo svetovno vojno do vključno 60. let 20. stoletja. Neposredne izpovedi skupine, ki si zaupa, so bili dragoceni viri proučevanja oz. slikanja obdobja.
Časovni okvir se v zgodovinskem pregledu raztegne daleč (nekam) v antiko, v drugem delu – konkretizaciji na primeru Zasavja - pa zajema čas od odkritja, oz. začetkov izkopavanja premoga dalje. Glavnina, oz. osebna pričevanja so iz obdobja okoli druge svetovne vojne. Najbolj oddaljeni spomini informatorjev sežejo v drugo polovico tridesetih let in v vseh pogledih razburljivo obdobje po njej. Štirideseta in petdeseta leta so bila v marsičem prelomna, v šestdesetih letih pa se je življenje ustalilo, standard, tako osebni kot družbeni, pa zelo izboljšal. Spomine in vtise na sedemdeseta in osemdeseta je posredovala dolgoletna patronažna sestra, ki je teren in higienske navade ljudi poznala kot svoj žep. V prostorskem smislu je zajeto področje Trbovelj, iz Trbovelj je doma večina informatorjev. Ker pa je v socialnem smislu v ospredju proučevanja v kolonijah živeči delavski sloj, lahko domnevamo, da slika higienskih navad v Zagorju ali Hrastniku ni bila prav nič drugačna od Trbovelj. Kolonija je pač imela svoje zakonitosti in standarde. Tudi v higienskem smislu.
Da ugotovimo, da standardi osebne higiene niso večni, je dovolj, če proučimo nekaj generacij lastnega rodu. Svojih starih staršev se večina spominja tudi po telesnem vonju. Higienski standardi dobe so sicer narekovali umivanje, kopanje pa ni bilo ravno nuja. Brez kopalnic ga je bilo tudi mnogo teže izvajati. Našim staršem je kot odraslim razvoj že nudil kopalnice s toplo vodo in pralne stroje. Njihove navade in standardi pa so za možnostmi rade zaostajale. Naša generacija se je kaj hitro privadila vsakodnevni uporabi vode in številnih negovalnih pripomočkov, generacija naših otrok pa je od nog do glave okopana (povečini) od prvega dne svojega življenja.

Higiena na domačih tleh

Notranjost nezdrave kmečke hiše

Marsikje niso poznali niti najprimitivnejših stranišč

Tloris in razporeditev pohištva v kmečki hiši leta 1914. Stranišča ni.

Stanovanjska hiša Glažuta

Oprema rudarskega stanovanja

Skupna kuhinja na Dobrni

Slabo stranišče

Leta 1928 je preiskava na eni od trboveljskih šol pokazala, da 90% otrok ni doseglo normalne višine in teže.

Ruralno okolje
Sredi 19. stoletja je bila na Slovenskem, tako tudi v Zasavju, v kmečkem okolju higiena na zelo nizki stopnji. Hiše so bile neudobne in prenaseljene. Vsi so spali v enem prostoru, ob peči se je sušilo perilo, posteljnine niso zračili, prav tako ne prostorov, saj so okna pozimi zadelali z žaganjem.
Marsikje niso poznali niti najprimitivnejših stranišč, okoli kmečkih hiš so ležali 'človečnjaki', muh je bilo vse črno.
Leta 1844 je v Novicah na to temo izšel piker članek, ki Slovencem očita, da za to stvar niti imena nimajo,«tako malo se zmenijo za njo. Kdor jo imenuje, ji pravi po tujih jezikih: Abtritt, Retirad, Privet; in če ji sekret reče, misli, de jo je imenoval po slovensko. Jas ji za to dobo vstraniše rečem zavoljo tega, ker se vse v njo v stran spravlja, kar nikamur drugam ne kaže. Oznani kdo boljši ime v Novicah, mi bo všeč.« [Novice 39, 1844]
V 2. polovici 19. stoletja so si stranišča v ruralnem okolju urejali blizu svinjakov. Skopali so jamo in na vsako stran položili desko, da je bilo moč počepnit. Zaradi mraza, dežja in čednosti so ta prostor sčasoma ogradili z deskami in ga prekrili. A marsikje kljub prosvetljevanju še na
prehodu v 20. stoletje niso poznali niti najprimitivnejših stranišč. Kjer so jih pa, niso bila v dobrem stanju.
Umivali so se redko, v potokih, na izvirih, v škafih in lavorjih. Kopalnic niso poznali, kopali se niso, izvzemši neprostovoljno srečanje s potokom ali reko. Minimalno higienoso narekovali veliki cerkveni prazniki. Ob tej priložnosti so si umili vidne dele (tudi lase) in iz skrinj potegnili 'boljše gvante', ki se niso imeli časa prezračiti.
V Zasavju so v 19. stoletju še gojili lan, kot tudi ovce, kmečka oblačila so bila narejena iz pretežno doma pridelanih surovin. Bistveno pa je, da je obleko iz volne in lanu zelo težko prati, čistiti, vzdrževati. Pri obilici drugega dela je najverjetneje tudi niso.

Proletarizacija in začetki sistematične gradnje stanovanj za delavce
Z rudarstvom kot novo gospodarsko panogo se je pojavil tudi nov sloj ljudi – proletariat. Po zemljiški odvezi leta1848 je pravno prisilo zamenjala gospodarska. Delovne in življenjske razmere novega sloja mezdnih delavcev so močno zaostajale za siceršnjim hitrim razvojem.
Prve zgradbe za delavce so bili v stanovanja predelani industrijski objekti, barake in posamezne večstanovanjske hiše.
Število prebivalstva je zaradi povečevanja produkcije Trboveljske premogokopne družbe skokovito raslo (v Trbovljah se je v zadnjih tridesetih letih 19. stoletja potrojilo, v Zagorju povečalo za cca 30 %, v Hrastniku za 50 %). Kot najbolj priročna rešitev za nove trume delavcev so se izkazali hitro in poceni zgrajeni kompleksi – kolonije.
Njihovi sistematični gradnji v Zasavju lahko sledimo od 70. let 19. stoletja (TPD). Do leta 1870 so bila za delavstvo običajna enocelična stanovanja – soba s štedilnikom. Po letu 1870 se je uveljavil še vedno zelo skromen tip stanovanj s skupnimi kuhinjami: od dve do štiri družine so si delile kuhinjo, sobo pa je imela vsaka družina svojo. Po letu 1890 zgrajena kolonijska stanovanja pa so vsaki družini zagotavljala sobo in kuhinjo, kasneje tudi shrambo.
Poleg družinskih stanovanj je rudarska družba gradila tudi domove za samce, v katerih si je več moških delilo eno sobo in uporabljalo skupno kuhinjo.
V strogo tehničnem smislu so kolonije v času izgradnje pomenile napredek. Odpravile so npr. črne kuhinje, imele so prizidana stranišča in kolikor toliko urejen sistem za odpadke in odplake. Rudniški in 'sosedski' nadzor v kolonijah sta zagotavljala redno čiščenje in vzdrževanje stanovanj.
Slabost novih gradenj pa sta bili akutna prenaseljenost in problematična oskrba s pitno vodo (vodni viri so bil bolj ali manj oddaljeni vodnjaki). Če k temu prištejemo še neizobraženost in revščino, dobimo idealne pogoje za razvoj nalezljivih bolezni. Te so prihajale v valovih in krajšale življenje delovni sili.

Javna skrb

V Trbovljah je deloval protituberkulozni oddelek in šolska poliklinika (redni pregledi otrok).

Rezervoar savske vode na Neži

Posvetovalnica za matere je bila v Trbovljah ustanovljena leta 1919, v Hrastniku 1927. Na terenu so delovale zaščitne sestre.

Vsaj do 70. let 20. stoletja se je ohranilo domače ime kopališča – kopalnica - ki jasno dokazuje njegov prvotni namen.

Skrb za javno higieno pomeni preprečevati dejavnike, ki škodujejo človekovemu zdravju. Ureja tisto, česar posameznik ne more reševati sam, lahko pa skupnost (vodooskrba, nadzor nad živili, zdravstvena kontrola…).

Zdravstvo
Na Slovenskem sta na higienskem področju do konca 1. svetovne vojne delovali le državna sanitetna služba in samouprava bolniških blagajn in bratovskih skladnic. V Trbovljah je bil prvi zdravnik (40. leta 19. stol) rudniški. Občina je sredi 19. stol. poskrbela za gostujočega zdravnika, ki pa ni prihajal redno, prav tako je poskrbela za nastavitev maloštevilnih šolanih babic. Bratovska skladnica TPD je leta1876/77 zgradila bolnico, novo leta 1925.
V Trbovljah je deloval protituberkulozni oddelek in šolska poliklinika (redni pregledi otrok). Posvetovalnica za matere je bila v Trbovljah ustanovljena leta 1919, v Hrastniku 1927. Na terenu so delovale zaščitne sestre.
Za preventivno zdravstvo na Slovenskem je bil izrednega pomena Higienski zavod, ustanovljen leta 1923 v Ljubljani.

Vodovod
V delavskih naseljih, zgrajenih do prve svetovne vojne, je vedno obstajal problem preskrbe ljudi s pitno vodo, saj so studenci zaradi rudarjenja usihali. V Trbovljah so začeli krožni vodovod graditi leta 1924, v Zagorju je bil zgrajen leta 1927, v Hrastniku pa leta 1930. Ko je vodovod dosegel rudniške kolonije, je njihovo prebivalstvo z vedri romalo k vodnemu viru – ročni črpalki ali štirni, ki je stala nekje sredi kolonije.
Za pranje in čiščenje stanovanj so lahko uporabljali vodo iz Save, ki jo je TPD potrebovala za splavno zasipanje jam. S črpalkami so jo dvigovali do rezervoarjev, od tod pa so jo postopno speljali tudi do bližnjih stanovanjskih kolonij.

Kanalizacija
Prav tako kot vodovod spada tudi kanalizacija med najpomembnejše socialne in tehnične dosežke 19. stoletja v Evropi. V Zasavju so zaprte kanalizacijske sisteme začeli graditi šele po drugi svetovni vojni. Hiše so imele greznice, ki so jih bolj ali manj redno čistili, glavni zbiralnik odpadnih voda pa je bila Trboveljščica, kamor se je stekalo vse, kar je po kanalih priteklo iz hiš kot tudi iz klavnice.

Bazen
Leta 1928 je bilo v Trbovljah odprto poletno kopališče. Pretežno jetično prebivalstvo je rabilo zdravo gibanje in sonce, morda še pomembnejše pa so bile možnosti umivanja. Ob 30 m dolgem in 12 m širokem bazenu so bile zgrajene tudi prhe in kadi. V letih 1957 – 1958 so porušili zunanji bazen in na njegovem mestu zgradili nov bazen olimpijskih dimenzij, ob njem pa še dva manjša otroška bazena, 1963 so mu dodali še pokriti bazen v kopališki zgradbi. Takrat je kopališče imelo šest kadi s toplo vodo, tri prhe s toplo vodo in šest prh s hladno vodo. Bazen je vse od časa izgradnje naprej pomenil vir poletne rekreacije in druženja številnim generacijam, ki so se tu naučile tudi plavati.

Nalezljive bolezni

V začetku 30. let 19. stoletja se je v Evropi pojavila kolera - nalezljiva črevesna bolezen, ki jo povzroča bakterija Vibrio cholerae. Povzročitelja je leta 1883 odkril Robert Koch. Kolera se prenaša predvsem z okuženo vodo. Kranjsko je do leta 1910 obiskala v sedmih velikih epidemijah. Zaradi izjemne pogoltnosti je postala velik reformator na področju zdravja.
Svoj krvni davek so ob koleri pobirale še druge nalezljive bolezni, ki so jim bili prenaseljeni brlogi podhranjenih revežev lahek plen: jetika, davica, ošpice, škrlatinka, griža, tifus, spolne bolezni in črne koze.
V Zasavju je bila najpogostejša tuberkuloza ali jétika (zastarelo tudi sušíca; kratica TBC), ki je okužba z bakterijo Mycobacterium tuberculosis. Najpogosteje napade pljuča. Leta 1935/36 je bilo izmed vseh od 7 do 14 let starih otrok, ki so obiskovali trboveljske šole, s TBC-jem okuženih 33,18 % dečkov in 42,14 % deklic.
Po pogostosti pojavljanja sta jetiki sledila tifus in škrlatinka.
Tifus je nalezljiva črevesna bolezen, ki jo povzroča Salmonella typhi, in se prenaša s človeka na človeka z uživanjem okužene vode ali hrane ter s telesnim stikom (umazane roke).
V Trbovljah je med rudarji izbruhnila ob koncu januarja 1913. Rdeči križ je postavil bolniško barako, uradni zdravniki pa so v njej nudili svojo pomoč. Maja 1914 se je bolezen ponovno pojavila, a se ni razširila, je pa zato istočasno izbruhnila škrlatinka - nalezljiva bolezen, za katero je možno zboleti večkrat. Povzročitelj je bakterija in ne virus kot pri ostalih nalezljivih boleznih.
Pojavljal se je tudi meningitis oz. »otrplost tilnika« (Genickstarre). Ob koncu leta 1897 se je skrajno grozljiva bolezen razširila po vsej kotlini, zajela 34 hiš z 56 osebami, večinoma mlade ljudi, od katerih sta 2/3 umrli (v 24 urah), ozdravljenim je zapustila neprijetne posledice.
Proti koncu prve svetovne vojne je izbruhnila še epidemija španske gripe, ki je samo v Trbovljah pobrala do 10 ljudi na dan. Španska gripa je bila nenavadno huda in smrtonosna oblika influence, virusne kužne bolezni, ki je v približno letu dni od 1918 do 1919 pobila okrog 50 do 100 milijonov ljudi po vsem svetu.
Prvega aprila 1919 se je pojavila epidemija koz (osepnic), zaradi katere so morali zapreti šole in kina. Norice ali vodene koze so zelo nalezljiva bolezen, ki prizadene zlasti otroke. Povzroča jo virus noric Humani herpesvirus 3. Naslednje leto pa je v avgustu na vrata spet potrkal tifus.
Nevarnosti nalezljivih bolezni so se zavedali vseskozi, ukrepov, razen preventivnih, v smislu karantene, je bilo na voljo malo. V Trbovljah je bila izolirnica zgrajena leta 1894. Kmalu je postala pretesna, zato so leta 1933 zgradili novo moderno izolirnico. Že naslednje leto so jo razširili, da bi lahko služila tudi kot hiralnica. Delo se je zavleklo do leta 1936. Prostora je bilo za približno 50 oseb. Družba je bila pisana: stari ljudje, invalidi, pohabljenci, otroci itd. V Hrastniku so leta 1906 ob Savi odkupili vilo Sarg, ki naj bi se uporabljala kot izolirnica, morebiti kot ubožnica. V Zagorju so izolirnico zgradili leta 1927.

Med obema vojnama

Terezija

Žabja vas

Kuhinja knapovskega stanovanja med obema vojnama

Soba (cimer) rudarskega stanovanja med obema vojnama

Stanovanje
Povprečno rudniško kolonijsko stanovanje je obsegalo kuhinjo in sobo, shrambe niso premogli vsi domovi. K stanovanju je v nadstropnih hišah spadala še souporaba odprtega pohodnega hodnika – ganka, pralnice, kjer je pač bila, in stranišča. Po večini je bil vodni vir od hiše bolj ali manj (lahko tudi več kot 100 m) oddaljena ročna črpalka – štirna. Elektrifikacija rudniških stanovanj je potekala od 1919 do 1923. Sočasno z elektrifikacijo so menjavali opečnata tla v kuhinjah z lesenimi. Takšna stanovanja so veljala za dobra, saj so še vedno obstajala tudi stanovanja s skupnimi kuhinjami in barake.
Oprema stanovanj je bila skromna, pohištva je bilo malo. Izdelovali so ga mizarji; ker je bilo drago, so ga izrabili do konca, odslužene kose pa podarili revnejšim.
V kuhinji je stala miza - metrga, nekaj stolov brez naslonjala, gredenca in vzidan štedilnik, ki je bil vsestranski. Služil je ogrevanju stanovanja, pripravi hrane, gretju vode (kotliček za vodo), sušenju in shranjevanju drv, včasih tudi reji piščancev (v odprtini za hrambo drv), sušenju sadja in drugim namenom. Ob njem je stal nepogršljiv zaboj za premog – kolmkišta - in nizka omarica, kjer je stalo vedro z vodo – vaserbank. Emajlirano vedro je bilo treba vsak dan napolniti s pitno vodo, za to so bili zadolženi vsaj približno dovolj močni otroci. Vodo iz vedra so uporabljali za kuhanje, pranje zelenjave, osebno higieno in pitje.
V sobi so stale dve ali tri postelje, omara ali dve za oblačila, predalnik za perilo, kakšna mizica, nekaj žebljev v steni za obešalnike, po kotih ropotija, ki ni šla v omare, včasih zagrnjena z zaveso. Tu so se skrivale najbolj neugledne tekstilije, npr. delovna oblačila oz. šihtne cote, ki so jih imeli v prav vseh kolonijskih stanovanjih. Običajno je bila kar dolga leta v sobi tudi zibelka.
Majhne družine z enim ali dvema otrokoma so bile prej izjema kot pravilo, štirje otroci v družini so bili običajno število, znani so tudi primeri z 10 ali 12 otroki.


 

'Zlivalniki' v koloniji na Logu, Hrastnik

Čiščenje
Od kolonijskih stanovalcev se je pričakovalo, da bodo previdno ravnali z rudniško imovino, vzdrževali okolico hiš, spoštovali pravila, ki so se nanašala na bivanje v kolonijah, in skrbno čistili tudi stanovanja. Kontrolirali so jih rudniški hišniki. Nenajavljeni so prihajali v inšpekcijo, neodgovorno in zanemarjeno družino so lahko dali izseliti. Snažna stanovanja so bila preventiva pred izbruhom nalezljivih bolezni, ki so jih prenašali mrčes in zajedavci.
'Hvalevredno za mali del delavstva je, da imajo in gledajo na snago. Večji del ima pa tako nesnažna stanovanja, da bi si človek moral premisliti, predno vstopi v tako svinjarijo. Dobi se dve stranki ena poleg druge, ali ena je snažna druga umazana. Tu bi moralo delavstvo v prvi vrsti samo gledati na to, da njih žene vzdrže snažna stanovanja.' [Zapisnik o sanitarnih nedostatkih pri premogovniku v Trbovljah, 1920]
Kdaj, kaj in kako je treba čistiti, je narekoval hišni red, kot tudi nenehen sosedski nadzor.
Za vzdrževanje so bili zadolženi moški (popravljanje lesenih delov, beljenje…), za čiščenje stanovanj pa ženske, ki so v to opravilo kmalu pritegnile tudi otroke. Stanovanja so običajno čistili ob sobotah, ko je bilo na sporedu: pometanje, brisanje prahu, stepanje preprog – tekačev - narejenih iz tekstilnih ostankov (če so jih sploh imeli), čiščenje štedilnika in ribanje tal. Zaradi njegove izjemne funkcionalnosti so gospodinje štedilniku posvečale veliko skrb. Dobro vzdrževan in očiščen do visokega sijaja (sidol in brusni papir) je bil osebna izkaznica skrbne gospodinje.
Za čiščenje tal - v sobi enkrat, v kuhinji, ki je bila prvi in najbolj obljuden prostor, tudi dvakrat tedensko - so ženske pripravile lug iz bukovega pepela. Z njim so postopoma polivale le tolikšno površino, kot jo je lahko na tleh klečeči naenkrat zdrgnil v smeri lesnih vlaken. Sledilo je splakovanje s čisto vodo in sušenje s krpo. Nato so po tleh položili časopisni papir – cajtenge, ali pa vreče – žaklje, da se tla niso takoj spet umazala. Za čiščenje so, prav kakor za umivanje, uporabljali tudi Schichtovo milo oz. šihtno žajfo ali doma narejeno milo. Umazano vodo in gospodinjske odplake so zlivali v lijake – zlivalnike, pritrjene na zunanjo stran gankov.
Pomivanje oken, pranje zaves in stenskih tekstilij – vandšonarjev – je prišlo na vrsto po potrebi, obvezno pa pred prazniki, še posebej pred veliko nočjo. Takrat so poribali tudi leseno pohištvo. Vsako drugo leto so stanovanje prebelili.


 

Pralnica v kolonijski hiši

Žehta – Pranje
Pranje perila je bilo v preteklosti eno najtežjih opravil, rezervirano za ženske, dekleta, deklice. Od velikosti družine je bilo odvisno, kako pogosta bo žehta. Potekala je največ enkrat tedensko, lahko le enkrat mesečno. Delo je bilo izjemno naporno, še posebej pozimi, v marsikateri družini pa tudi ni bilo kaj obleči, če so bila vsakdanja oblačila v pranju.
Pranje je lahko potekalo na več lokacijah: na zidanih periščih s savsko vodo, ta so bila samo v nekaterih kolonijah; v pralnicah, ki so jih novejše kolonijske hiše že imele v kleteh; ali v potoku, če ničesar od prej naštetega ni bilo ali pa je voda na bližnji pipi zmrznila, oz. poleti presahnila. Začelo se je v domači kuhinji, ko so v velike lonce za kuhanje perila – vešpiskre – namočile perilo v lugu. Pripravile so ga iz bukovega pepela ali uporabile kupljene pripravke. Naslednji dan so perilo namilile, ga zmencale (požulile) in zdrgnile na lesenih perilnikih – riflmašinah, da so iz njega spravile umazanijo. Sledilo je kuhanje v lugu (doma na štedilniku ali v kotlu v hišni pralnici), nato so ga v škafih znosile do tekoče vode, kjer so ga spirale. Z njim so toliko časa tolkle po perilnikih, da je od perila tekla čista voda. Sledilo je ožemanje in sušenje. Perilo so obešale na gankih ali na dolgo vrv, podprto s koli, na dvoriščih. Suho perilo so zlikali z likalniki na žerjavico ali štohl (železni vložek). Pranje je od začetka do konca trajalo dva do tri dni.
Prale so spodnje perilo, ki so ga načeloma menjali enkrat tedensko ali tudi enkrat mesečno, vrhnja oblačila in posteljnino (za vsako posteljo sta bili pripravljeni dve). Materiali so bili naravni in trpežni (laneno platno, bombaž, flanela). Vložkov iz blaga niso prale skupaj z ostalimi tekstilijami pač pa skrivaj doma.
Pranje perila je bila tudi priložnost za zaslužek. Nekatere revnejše gospodinje so imeli med premožnejšimi, obrtniki in gospodo svoje stalne stranke, za katere so opravljale žehto.

Po drugi svetovni vojni

Trg revolucije, 1975

Sodobne pridobitve: kopalnica s tušem, toplifikacija

V neposredni bližini starih stanovanj so še vedno obstajali hlevčki in barake

Muzejsko rudarsko stanovanje iz 60. let 20. stoletja v koloniji Njiva

Stanovanje
Gospodarska rast in visoka zaposlenost ljudi sta kmalu po drugi svetovni vojni pospešili gradnjo sodobnih, komunalno povsem urejenih blokov, v katerih so bila večja, svetla, suha stanovanja s kopalnicami in stranišči na izplakovanje, vgrajeno osnovno kuhinjsko opremo, parketom in predprostorom. Stavbe, zgrajene do 70. let, so imele v kleteh skupno pralnico in sušilnico. Tipizirana stanovanja oz. naselja (Kovinarsko naselje, Elektrarniški bloki, Cementarniške hiše, Aza bloki…) so gradila podjetja za svoje delavce. Družine so se zmanjšale, standard se je večal. Zaradi serijske proizvo-dnje se je na tržišču pojavila nova stanovanjska oprema po dostopnih cenah. Po letu 1960 je začela Svea s proizvodnjo novega tipa kuhinj (viseče omarice). Pohištva v stanovanjih je bilo vse več, enako gospodinjskih aparatov in naprav.
Na drugi strani pa se v zasavskih kolonijah kljub velikim družbenim spremembam ni kaj bistvenega spremenilo. Vlažna in majhna stanovanja brez kopalnic, s skupnimi sanitarijami, slabo izolirana in mrzla, so bila zaradi priliva delovne sile iz nekdanjih jugoslovanskih republik in starejših, ki niso želeli zamenjati svojega okolja, še vedno polno zasedena. Ljudje so imeli enako umazano delo kot prej, življenjski pogoji pa so onemogočali večjo osebno snago. Stanovanja so ostala enaka, kot so bila ob času izgradnje. Prva velika sprememba se je dogodila v 60. letih, ko so si ljudje začeli napeljevati vodo v stanovanja. Skromno bivalno površino so si začeli povečevati s prizidki – verandami – ali zasteklitvami gankov. Po napeljavi vodovoda se je pričela postopna menjava suhih stranišč z angleškim WC in gradnja kopalnic v shrambah. Vendar to še zdaleč ni bilo pravilo za vse kolonije. Neposrednega nadzora nad kolonijskimi stanovanji ni bilo več.
Razlike med bivalnimi pogoji v novogradnjah in starih kolonijah so bile ogromne. Prvi so na druge metali slabo luč. A navada je železna srajca. Kopanje je bilo za stanovalce prvih in drugih še v 70. letih povečini rezervirano le za sobote.
Sčasoma so nadgrajeno vodovodno in kanalizacijsko omrežje, boljši življenjski pogoji, boljši osebni standard in preventiva spremenili življenjske in zdravstvene razmere prebivalstva.


 

Sesalec iz 60. let 20. stoletja

Čiščenje
Po drugi svetovno vojni je bila zaposlenost zelo velika. V 60. letih je bila moška delovna sila zaposlena 100%, ženska pa je že presegla 50%, saj je bilo v Zasavju zgrajenih veliko tovarn, ki so zaposlovale pretežno žensko delovno silo. Tradicionalni podobi ženske – matere in gospodinje – se je pridružila še nova – delavka. Za vzdrževanje čistoče stanovanja so bili ob pomanjkanju časa potrebni stroji in naprave, ki so nadomestili človeka ali mu vsaj olajšali zamudno snaženje.
Zaradi drugačnih talnih oblog (parket, linolej, stragula) le-teh ni bilo več potrebno ribati.
V široko uporabo so prišli sesalniki, preprog ni bilo več potrebno stepati, čeprav so tudi novi bloki imeli v ta namen na dvoriščih železne konstrukcije. Sesalec je dosegel skrite špranje in marsikateri bolhi ali ščurku skrajšal življenje. A metle so ostale še vedno kje pri roki.
Naporno opravilo je bilo vzdrževanje nelakiranega parketa: brušenje s svitkom žice, mazanje s pasto in poliranje s krpo.
V gospodinjstvu so se uveljavili novi materiali: nylon, plastika, iverice…, ki jih je laže vzdrževati, na tržišču so bila na voljo različna čistilna sredstva. Mila ni bilo več potrebno kuhati doma. Prvič v zgodovini je treba čistiti tudi stvari, ki za življenje niso nujne, saj višji standard dopušča nakup predmetov, ki služijo zgolj zabavi ali dekoraciji (TV, radio, gramofon… v 70. letih). Marsikdo je k tedenskemu čiščenju dodal še pranje avtomobila.


 

Pralnice v kolonijah so začele propadati

Prvi pralni stroji Elktrostandard

Pralnice v kolonijah so začele propadati

Sušenje perila na Keršičevi cesti, 1965

Pranje
Eno najpomembnejših novosti, ki je imela na vsakdanje življenje zelo velik vpliv, je zagotovo predstavljal pralni stroj. Pralni stroj je bil resnično velik prihranek časa in (ženske!)energije. Omogočal je pogostejše pranje oblačil, ki jih je bilo v opisovanem obdobju neprimerno več kot npr. v 30. ali 40. letih. Postopek pranja se je bistveno skrajšal. Zaradi novih materialov (nylon, sintetika…) prekuhavanje in likanje nista bila več vedno potrebna.
Trboveljsko podjetje Elektrostandard, ustanovljeno leta 1956, ki je imelo prostore na bivšem vzhodnem obratu, na Tereziji (Kolonija 1. maj), je ponudilo tržišču prve pralne stroje za stanovanjske bloke, bolnice, hotele. Ti pralni stroji naj bi nadomestili velike kotle za kuhanje perila. V stanovanjskih blokih se niso uveljavili, saj so v tem obdobju (konec 50., zač. 60. let) premožnejši že kupovali v Italiji pralne stroje za individualno rabo. Kmalu je bilo moč uvožene stroje, predvsem italijanske znamke, kupiti tudi doma. Leta 1965 so začeli pralne stroje izdelovati tudi pri nas. Gorenje iz Velenja je bilo prvi ponudnik pralnih strojev (Rex Zanussi) v takratni Jugoslaviji. Leta 1967 so pričeli s proizvodnjo pod lastno blagovno znamko. V 70. letih je pralni stroj dokončno prišel v široko uporabo. V ruralnih krajih so organizirali tečaje uporabe pralnega stroja, ki je predstavljal veliko noviteto.
Prvi pogoj za uporabo pralnega stroja je vodovodna napeljava. Tisti, ki so še vedno živeli v kolonijah in si pralnega stroja do cca 70. let niso mogli privoščiti, so si pomagali z boljšimi pralnimi sredstvi, pločevinaste bane in lesen škafe pa zamenjali s plastičnimi. A delovni postopek je ostal enak.

Vašhave - rudniške kopalnice

Obrat Dol, bela garderoba v kopalnici (verige), 1965

V kopalnici rudnika Trbovlje, 1981

Kopalnica in garderoba na obratu Dol, 1957

V kopalnici rudnika Trbovlje, 1981

Rudarji pred odhodom na delo, 1950

Kopališče na rudniku Hrastnik

Kopalnica, prostor za delovne obleke

V novem delu kopalnice, 1984

V zadnji četrtini 19. stol. je bilo kopanje redek pojav, ki je po ljudskem mnenju marsikdaj zdravje celo ogrožal. Umivali so se vidni deli in noge, kar je bilo skrito pod obleko, je bilo lahko umazano, saj tesne povezave med zdravjem in čistočo v glavah ljudi še ni bilo. A je bil zaradi umazanega dela problem higiene oz. umivanja pri rudniku vseeno velik.
K številnim novitetam, izboljšavam in modernizaciji delovnega procesa TPD v obdobju pred 1. svetovno vojno je treba prišteti tudi rudniške kopalnice. Trboveljska premogokopna družba je, kljub poprejšnjim številnim ugovorom, češ da se delavci ne bodo hoteli kopati, da bi za kopališče morala poskrbeti občina, da voda ni primerna itd., vendarle zgradila kopališče ob vhodu v Talni rov III. etaže. To je bila prva t.i. vašhava. Vodo so dobivali iz Save. Z leti so zgradili kopalnice pri vseh rudnikih v Zasavju.
Rudar se je po prihodu v slačilnico in kopalnico slekel in svojo 'civilno' obleko potegnil na verigi pod strop. Preoblekel se je v delovno obleko, ki ga je čakala na isti ketni. Po prihodu iz jame se je rešil umazanih oblačil in šel najprej pod brauzno (tuš) ter se nato preoblekel v svojo obleko. Delovna oblačila pa so na ketnah romala pod strop.
Kopalnice na obratih so se, vsaj nekatere, modernizirale oz. razširile. Črna kopalnica je prestregla največjo umazanijo neposredno z delovišč, v beli kopalnici pa so se umili in uredili - finiširali svoj izgled po zaključku šihta.
Salomonska rešitev TPD je bila, da je v vašhavah dovolila kopanje tudi družinskim članom zaposlenih in jim s tem, vsaj formalno, zagotovila pogoje za osebno higieno, ki so jo poudarjali sanitarni inšpektorji. Marsikomu je bil obisk vašhave velik užitek. Kdor higienskih navad ni imel trdno usidranih, pa se je po odhodu v pokoj vašhavam izogibal. Tudi po več let.
Vašhave so bile dobro vzdrževane in snažene, kljub temu pa so bile v njih bolhe redni gostje.
Skupne kopalnice so se obdržale do danes. O kaki zadregi ni bilo in ni govora, tu in tam med kumerati prileti udarec po zadnji plati in vzklik 'pukl', kar pomeni, da bi imel nekdo rad pomoč pri umivanju hrbta.
Delovna oblačila niso nikoli predstavljala specialnega nakupa, pač pa so bila v delovna degradirana ponošena, nekoč boljša oblačila. Posamezne kose delovne obleke je TPD dodelila rudarjem v drugi polovici 30. let 20. stoletja. Ta oblačila je bilo še posebej težko prati.

Kamor gre še cesar peš

Leseno stranišče na prosti pad ali štrbunk

Stranišča so (bila) na koncu gankov.

Če so sredi 19. stoletja na Slovenskem zanj komajda iskali ime in je zmagalo 'v stranišče', pa se je čez sto let ta reč v knapovskih kolonijah ponašala že s kar dolgim seznamom poimenovanj: skret, kibla, šajs kamra.
Bila so lesena, na prosti pad ali štrbunk. Prizidana so bila na koncu hodnikov ali hiš, izven bivalnih enot. »Pozimi, če si moral ponoči iti v stranišče, si se moral obuti v bata škornje, obleči 'montl', vzeti 'šaflo' ali metlo in skidati sneg do 'skreta' in na 'durcugu', ko je od spodaj pihalo, opraviti potrebo.« Iz skupne veže z velikim oknom so vodila vrata v posamezne, z lesenimi stenami predeljene prostorčke. Stranišče sta uporabljali ena do dve družini. Lesena deska je imela na sredini okroglo odprtino, na katero se je prilegal pokrov z ročajem. Ko toaletni papir še ni bil v široki uporabi, so v isti namen uporabljali časopisni papir, razrezan na lističe in nataknjen na žebelj v steni. Neizbežno so bile zadnjice črne od tiskarskega črnila. V poštev so prišli tudi odsluženi papirnati žaklji.
V sili so ponoči uporabljali nočne posode: emajlirane in s pokrovom. Za te so bili zjutraj zadolženi otroci, da spraznijo vsebino v stranišče in očiščeno nočno posodo vrnejo na pripravno mesto pod posteljo. Ženske so občasno in po potrebi druga drugo tudi polivale z vsebino nočnih posod, na ta način se je kaznovalo prešuštvo.
Sobna stranišča so bila nekoliko izboljšana verzija nočne posode. Takšna stranišča so imeli premožnejši, v knapovskih kolonijah niso bila v navadi.
Angleška stranišča so imele po vojni vse novogradnje, v kolonijah pa so lesena stranišča začeli menjati z angleškimi po napeljavi vodovoda v 60. letih.

'Ober huj, unter fuj'

Osebna higiena - moški
Rek je izposojen iz vsakdanjega pogovornega jezika in je označeval slabo prilagajanje družbenim normam, oziroma samo navidezno čistočo. Prosti prevod: zgoraj lepo, spodaj umazano.
Pred zidavo kopalnic v stanovanjih so bili običajni higienski pripomočki uradniških, obrtniških, trgovskih… družin lične omarice ali železna stojala za emajliran umivalnik (lavor) in vrč z vodo. Zraven so spadali še porcelanasta posodica z milom, brisača, glavnik in/ali krtača, brivski pribor, če ni bil higienski kotiček namenjen samo ženskam, ogledalo. Redke izjeme so zraven shranjevale posodice s kremo za obraz, še redkejše zobne ščetke in kalodont.
V majhni kolonijski kuhinji je kopalnico nadomestila nizka odprta omarica (stalaža) za vedro, imenovana vaserbank, ki je bila obvezno pohištvo vsake knapovske kuhinje. Na spodnji polici je stalo vedro z vodo, na zgornji pločevinast lavor in zajemalka, v bližini so bili še posodica z milom in brivski pribor ter ogledalo oz. ogledalce. Vaserbank je lahko v sili nadomestil tudi navaden stol brez naslonjala – štokerl. Voda v vedru je služila vsem gospodinjskim namenom od kuhanja in pitja do umivanju.
Vsakodnevno umivanje je bilo v kolonijskih domovih standard, kako in koliko pa je bilo odvisno od številnih dejavnikov.
Moške, ki so pri rudniku ali v fabriki opravljali neko fizično raboto – takih je bila večina - je po prihodu domov s šihta na štokerlu že čakal lavor z vodo. Slečeni do pasu so si najprej umili obraz, nato roke, potem pa je umivalec v sedečem položaju v isto vodo namočil še noge. Intimnejši deli so prišli na vrsto 'drugič'. Umazano vodo so načeloma zlivali v odtoke, kadar ravno niso z njo odganjali nadležnih otrok z dvorišča.


 

Osebna higiena – ženske
Ženske, ki niso opravljale zelo umazanega dela, npr. gospodinje, so se umivale zvečer, ko so šli že vsi drugi spat, saj je bila golota, sploh ženska, tabu. Občasno so pri krošnjarjih – pičkurinih – kupile špajkžajfo – dišeče milo, ki pa so ga rade uporabljale same.
Še posebej veliko težav so imele ob menstruaciji, ki jih je v dekliških letih presenetila popolnoma nepripravljene. Matere jih praviloma niso podučile. V najboljšem primeru so za ta naravni pojav izvedele od kakšne sosede, sošolke, prijateljice ali starejše sestre. Umivale so se skrivaj, ponoči ali ko nikogar ni bilo doma. Prevevala sta jih sram in nelagodje. Posebno zoprno je bilo, če je zaradi nekvalitetnih vložkov ostal na obleki madež. Tudi vložki so bili popoln tabu. Narejeni so bili iz več bombažnih slojev, pritrdile so jih na ozek pas s podaljškom. Prale so jih skrivaj, ker jih je bilo malo, se je kozica od drgnjenja kaj hitro izrabila. Skrivaj so jih tudi sušile in shranjevale. Ni bil redek pojav, da so dekleta zaradi pomanjkanja in podhranjenosti menstruacijo tudi izgubila.
Čistočo odraslih je javno mnenje umeščalo med svinjsko, nemarno, spucano in zlo spucano... Spucana ženska je bila tista, katere štedilnik se je svetil, miza, tla, stranišče pa so bili vedno zgledno poribani. Jasno, da je imela tudi obleko čisto. Reklo 'ta je pa spucana' je izražalo družbeno priznavanje vrline – snažnosti - posameznice.
Spucan moški? Ta kategorija ne obstaja, ker se je čistoča moških pojmovala kot dosežek ženske v njegovi bližini, največkrat žene, pri mlajših matere. Ali kot pravi slovenski pregovor: »Žena nosi moža na obrazu, mož ženo na srajci.«


 

Otroci menda prav nikoli in nikjer niso bili ljubitelji umivanja, če se je le dalo, so se temu neljubemu opravilu izognili.

Standard: frizura na balin in bose noge

Osebna higiena otrok - Šmirjoklni in taspucani
V koloniji so poimensko vedeli za vsakogar, kdo je čist in kdo umazan. Ta dejstva so se nanašala na odrasle bolj kot na otroke, saj so bili le-ti odraz odraslih.
Umazan otrok je bil tisti, ki je umazan hodil tudi v šolo. Imel je umazan obraz, smrkelj, kraste okoli ust, umazana ušesa, črno za vratom, uši, črne nohte, repo v ušesih, črno med prsti. Razbita, krastava kolena, načete palce, črne pete. A bolni praviloma niso bili.
Čist otrok pa je bil ta, ki ga nihče ni maral in se ni z njim nihče igral, ker se on ni smel z nikomer igrati. V koloniji je bil povprečno en sam, ki je ustrezal zgornjim kriterijem.
Vsak dan so si (ali vsaj naj bi si!) umili obraz, roke, vrat, pobezali ušesa, zgornji del telesa in noge. To ni bilo kako dolgotrajno opravilo, izvršeno je bilo mimogrede. Potrebno pa je bilo tudi zato, ker so otroci od velike noči naprej, ko je bila zemlja žegnana, ne glede na to, če je po osojnih legah še ležal sneg, hodili bosi. Večkrat so bosi čofotali po grabnih, kar je lahko bilo nevarno.
Povprečen fant je imel vedno krvave prste, ker so bosi brcali bata žogice. Povojev ni bilo, za večjo rano so uporabili robec, za manjše se niso menili. Če so zvečer namočili noge v
čisto vodo, je dobro delo pa še posteljnina je bila za odtenek manj umazana. Marsikateri junak pa je najhujšo umazanijo zaradi ljubega miru v hiši s sebe spral že pri štirni.


 

Gretje vode za kopanje

Izdajalska obloga na robu bazena izpričuje, da kopalci niso bili izjemno čisti.

Kopanje je lahko tudi atraktivno - na božični dan leta 1938. Temperatura zraka je bila -50 st.C.

Osebna higiena – kopanje
Običajno so se kopali enkrat tedensko, navadno ob petkih ali sobotah, ko se je bilo treba urediti za nedeljski boljši videz. Kopanje je potekalo v pocinkani bani ali lesenem škafu v domači kuhinji, zvečer, za dobro zastrtimi okni. Ker je bilo vodo težko nanositi, je bilo treba z njo varčno ravnati. Tam, kjer so bile družine velike in voda daleč, se je cela družina okopala v isti vodi. Glavni pripomoček za kopanje je bilo milo Albus ali navadno milo – žajfa. Vodo za kopanje je bilo treba najprej pogreti v velikih loncih za kuhanje perila.
Za brisanje so uporabljali iz garna pletene brisače, še raje na kose zrezane odslužene rjuhe, ki so jih po uporabi le posušili in ponovno uporabili.
Kopanje se je odvijalo tudi v pralnici, če jo je hiša premogla. Po drugi svetovni vojni so jih postavili na mesta nekdanjih štirn in zraven prizidali še kopalnico s kotlom oz. bojlerjem na drva. V teh skupnih kopalnicah so se v glavnem kopali fantje, njihove sestre raje doma.
Tretja možnost za osebno higieno so bili kadi ali tuši v javnem kopališču, ki pa niso prišle v poštev za redno uporabo. Če že, sta tuš uporabila dva hkrati. Cena tuširanja je bila enaka ceni dveh žemelj (1935), odločitev, za kaj potrošiti denar, pa je bila prav lahka. Četrta možnost kopanja oz. tuširanja pa je bila rudniška kopalnica ali vašhava.
Marsikdaj je vse v zvezi s higieno opravil kar obisk bazena, Save, bajerja ali grabna.


 

Osebna higiena - nega zob, nega las…
Pranje las je potekalo povprečno enkrat na mesec, lahko tudi manjkrat. Umivali so jih z navadno žajfo (šihtno) oz. šihtovo žajfo ali Albus ali Zlatorog milom, po vojni tudi s pralnim praškom (Plavi radion), ki je bil menda še posebej primeren za mastne lase.
Šampon je prišel v širšo rabo precej po letu 1960. V zadnjo vodo za izpiranje so dodali kis, lase so si mazali z mastjo, čičkovim oljem ali cukrovo vodo, tudi z rumenjakom, kdor je lahko pogrešal jajce. Še pred drugo vojno so si moški mazali lase z briljantino, kar je zakrivil Rudolfo Valentino oz. njegovi filmi. Ženske so si lase kodrale z razžarjeno pletilko ali ročajem kuhalnice, na katerega so navile v cukrovo vodo napojene lase.
Že pred koncem 19. stoletja so v časopisju članki opozarjali: »Opazovaje človeka raz estetično stališče, oziramo se vedno tudi na zobe.« Isti vir je tudi priporočal: »Z nožem ali z iglo se naj nikoli ne trebijo zobje, kajti ne samo, da jim je to na kvar, ampak tudi nevarno je. Tudi hipna menjava temperature je zobom škodljiva, ker zakrivi, da razpoka lošč ali email. Snažiti se morajo vsak dan s ščetko zjutraj in zvečer, po vsakej jedi pa se usta izplahnejo, kajti drugače začno gnjiti ostanki v ustih.« [Slovenka, 1898] Tako teorija, ki so jo propagirali tudi v šolah. Praksa pa je bila taka, da so umivali bolj poredko in z marsičem. V poštev je prišlo zdrobljeno lesno oglje, bukov pepel, soda bikarbona ali celo Vim, ki so ga nasuli na krpico in z njim zdrgnili vsak zob posebej. Enako se je dalo narediti tudi s soljo. Kaj je dalo boljše rezultate, ni ugotovljeno. Največkrat pa je vse našteto nadomestilo kar jabolko.
Pri zobnih ščetkah so imele knapovske kolonije kakih 50 let zamude, v bolj široko uporabo pa so prišle v 60. letih. Priporočali (zahtevali!) so jih npr. med obveznim priborom za osebno higieno otrok, ki so šli v internat ali letovat s kolonijo. A so bile ščetke tolikšna novost, da so jih morali bodočim počitnikarjem obvezno kupiti, ker jih doma ni bilo.


 


 

Za higieno so v današnjem času dani vsi pogoji. Komunala opravlja svoje delo, odvaža smeti, zagotavlja preskrbo s pitno vodo, skrbi za kanalizacijsko omrežje. Preventivo izvajajo v zdravstvenem domu s sistematskimi pregledi, patronažna služba obiskuje pomoči potrebne na terenu, v šolah vzgajajo in vcepljajo otrokom koristne higienske navade (pomen pogostega umivanja rok ipd). Mediji nas prepričujejo, da lahko še vedno kaj storimo za čistočo, ki nam bo zagotovila tudi priznanje, lepoto in srečo. Bombardirani smo z reklamnimi sporočil proizvajalcev čistil in lepotil, ravno njim se sodobna obsedenost s higieno tudi najbolj izplača.
Marsikaj zanimivega na temo higiena danes ponuja tudi biblija sodobnega sveta – splet. Poleg bolj ali manj strokovnih člankov, ki jim ne gre slepo zaupati, so tu še blogi, kjer ljudje odkritosrčno klepetajo o svojih higienskih navadah. Koristno, da ne zapademo v posploševanje ali previsoko oceno splošnega higienskega stanja današnjih dni.
Za 'bolh'co' je še upanje. Ni treba, da se priljubljena uspavanka krvoločno konča z: »Glav'co ti odtrgam, vse kosti zdrobim.«
Tudi takole gre: »V srajčico te skrijem, da te ne 'zgubim.«

Po želji in okusu.