Pravico do bivanja v koloniji so imeli zaposleni pri rudniku:
– samski moški do postelje v sobi v t. i. puršenhausu, to je v hiši za samske rudarje,
– poročeni pa do stanovanja v t. i. prkauzu, to je v večstanovanjski hiši.
K rudarskemu stanovanju (kuhinja in soba) so spadali še leseno stranišče na bočni strani hiše (običajno eno za dve družini), drvarnica/baraka na zadnji strani hiše pod sobnimi okni in vrt/greda v bližini kolonije.
Poleg navedenega so imeli prebivalci kolonije še pravico do uporabe skupnih objektov, kot so krušna peč, štirna in ne nazadnje dvorišče, kjer so se zadrževali večji del dneva. To je bilo povsem razumljivo, saj je večina stanovanj merila le 25 m2 in tako številčnim družinam (povprečno 3 do 4 otroci) omogočala zadovoljevanje osnovnih eksistenčnih potreb, to je pripravo in uživanje hrane v kuhinji ter počitek v sobi.
Kakšni sta bili soba in kuhinja v rudarskem stanovanju v prvi polovici 20. stoletja, v obdobju prenaseljenosti in minimalistično opremljenih bivalnih prostorov, vam predstavljamo s postavitvijo muzejske zbirke v stanovanju družine Franca Mlakarja. Čeprav je oprema skromna (grdenca, mjetrga, štokrli, kuolmkišta, gospodinjski pripomočki, kosten, zakonska postelja, zibelka …), pa ambientalna postavitev z neometanim vzidanim štedilnikom, nadometno električno napeljavo ter opečnatimi tlaki v kuhinji in lesenim podom v spalnici kaže na izboljšave delavske bivalne kulture v primerjavi s podeželsko, od koder je prihajala večina kolonijskega prebivalstva. Kljub temu ne smemo prezreti, da je bil socialni položaj večine prebivalcev kolonije slab.
Zato ne preseneča, da so se rudarji borili za boljše socialne pogoje, pod vplivom širjenja komunistične ideologije po prvi svetovni vojni pa še za politične pravice. Njihove zahteve so se pod vodstvom komunistov večale, čeprav je oblast prepovedala vsakršno komunistično delovanje že v dvajsetih letih 20. stoletja.
Kljub temu so komunisti še naprej sodelovali z napredno mislečimi rudarji. Srečanja, ki so potekala v strogi tajnosti, so se močno okrepila v tridesetih letih 20. stoletja zaradi gospodarske krize in naraščajoče fašistične nevarnosti. Tako tudi v Hrastniku.
Ilegalna zbiranja so potekala v rudniškem stanovanju najprej simpatizerja, od leta 1934 pa člana partije Franca Mlakarja. Tu so načrtovali številne akcije (npr. gladovno stavko leta 1934), ki so jih izvajali skupaj z rudarji na lokalnem območju. V njih je v letih od 1932 do 1941 sodeloval tudi Franc Mlakar (julija 1941 ga je okupator odpeljal v celjski Stari pisker, od tam so ga avgusta poslali v Mauthausen, kjer je že istega leta umrl).
V spomin na ilegalna srečanja v Mlakarjevem stanovanju je bila leta 1980 na hiši odkrita spominska plošča, istočasno pa je bilo stanovanje muzejsko urejeno in je več kot 40 let, vse do začetka prenove leta 2021, omogočalo vpogled v bivalno kulturo rudarskih družin v prvi polovici 20. stoletja.
Leta 2006 je bilo Mlakarjevo stanovanje razglašeno za spomenik lokalnega pomena in vpisano kot spominski objekt in memorialna dediščina v Register nepremične dediščine.
Od junija 2023 je v prenovljenem Mlakarjevem stanovanju na ogled obnovljena in dopolnjena etnološka zbirka in situ.
