Minilo je 70 let od konca II. svetovne vojne in čas je, da oživimo spomin na medvojne in povojne krvave dogodke. Mladi, ki teh grozot niso doživeli in je zanje vse davna preteklost, se sprašujejo, zakaj še vedno obeležujemo nekaj, kar je tako zelo oddaljeno in zanje nepomembno, saj hočejo živeti zgolj za danes in jutri.
Takšna so njihova razmišljanja:
- da se ne pozabi,
- da se iz tega kaj naučimo,
- da končno zacelimo rane,
- da končno speljemo nekakšno spravo,
- da razčistimo posamezna vprašanja, ki so bila dolgo »tabu tema«,
- da damo levo in desno zgodovino v kot,
- da damo zmagovalno in poraženo v kot in prepustimo stroki, da razišče, ugotovi in obelodani dejstva, motive in tudi emocije, ki so nujno zlo vsake vojne.
A je to res tako enostavno zapisati ali povedati? Če bi bilo, se verjetno ne bi še danes »spopadali na fronti«, kdo ima bolj prav, kaj je bolj pravično, kaj bi bilo, če bi (ne bi) bilo…