Zgodovina
Zasavski muzej Trbovlje je od ustanovitve 22. julija 1951 deloval pod petimi imeni, menjal statute, ustanovitelje, financerje ipd. Ves čas je širil svoj delokrog in lokacije delovanja z več ali manj srečno roko. Pri tem mislim predvsem na prostore za delovanje in predstavljanje premične kulturne dediščine, kar je osnova našega delovanja.
Pod imenom Muzej narodne osvoboditve okraja Trbovlje je imel svoje prve prostore v Rudarskem domu. Leta 1956 se je preselil na sedanjo lokacijo, vendar z enako dejavnostjo in enako širino kot mestni muzej. Do prve večje spremembe je prišlo v letih 1973-74. Z adaptacijo objekta in novim ustanovitvenim aktom je postal medobčinski posebni muzej. Delokrog se je razširil na področje Zasavja in časovno zajel še obdobje delavskega gibanja in povojnih let. Ob širitvi dejavnosti je bilo potrebno razmišljati o zaposlovanju strokovnih kadrov, saj dotedanji strokovni delavec ni mogel opravljati vsega muzejskega dela. Tako so se v naslednjih desetih letih odprla tri delovna mesta kustosov.
Obsežno zastavljeno delo, razstave, prevzem strokovnega dela v muzejskih depandansah v Zagorju in Hrastniku so privedli do druge velike spremembe v delovanju muzeja. Ozek okvir področja NOB in delavskega gibanja je muzej hitro prerasel in začel svojo dejavnost širiti na ostala področja razvoja krajev. Leta 1983 se je Muzej ljudske revolucije preoblikoval v splošni muzej za novejšo zgodovino in delu primerno tri leta kasneje skrajšal ime v Revirski muzej Trbovlje.
Ta sprememba je bistveno posegla v osnovno muzejsko delo. Z novim aktom je bil muzej zadolžen za varovanje celotne premične kulturne dediščine vseh treh občin. Začelo se je sistematično delo na področju zgodovine, etnologije, umetnostne zgodovine in dokumentacije. Desetletno zbiranje gradiva po podjetjih, ustanovah in pri fizičnih osebah je prineslo vidne rezultate tako zaposlenim kot javnosti. Najprej je pričelo zmanjkovati depojskih in arhivskih prostorov, tudi danes jih ni dovolj, zato smo vedno že na terenu opravljali osnovno selekcijo. Iz statističnih popisov je razvidno, da je muzej leta 1966 razstavljal 134 predmetov, 320 fotografij, 8 zemljevidov in 6 kipov, kar je pomenilo tudi večino gradiva v muzeju. Danes razpolagamo z okoli 30 t.m. dokumentacije, z okrog 30.000 fotografijami in negativi, videoteko, filmoteko ter s preko 3500 predmeti ali zbirkami. Gradivo smo v tem času sproti evidentirali in računalniško obdelali. To je bil čas, ko je bilo opravljenega veliko osnovnega muzejskega dela, kar pomeni edino podlago za strokovno raziskovalno delo. Res je, da ta dejavnost ni vidna širši javnosti, saj obdelana gradiva, predmeti in fotografije polnijo predale in depoje ter čakajo na predstavitev.
Predstavljanje muzejskega dela oziroma kulturne dediščine se je od druge polovice devetdesetih let dalje močno razširilo. Na eni strani so bile to stalne in občasne razstave, na drugi pa publikacije v lastni založbi ali preko drugih založnikov. Izdajali smo jih ob razstavah in tudi samostojno. Manjši del gradiva je bil objavljen v radijskih in TV oddajah ter glasilih (okrog 100).
Pred 35 leti je izšla prva muzejska publikacija Rdeči revirji I.del. Do danes je muzej izdal 62 publikacij, kot avtorji ali soavtorji pa smo strokovni delavci muzeja sodelovali pri 79. Tako je skupna bibliografija dosegla številko 141. Podrobna bibliografija delavcev je navedena v nadaljevanju.
Naslednja oblika predstavitve dediščine javnosti so razstave. Do danes smo v muzeju pripravili 21 stalnih postavitev z različnih področij. Delokrog se je ves čas spreminjal in širil, zato smo zbirke dopolnjevali ali na novo postavljali. Od leta 1951 so se v matični stavbi zvrstile štiri stalne postavitve, ki so bile vsakič razširjene, vse do sedanje, ki predstavlja vsa glavna področja razvoja Zasavja in pomeni pregled razvoja od geologije in naselitve do konca Jugoslavije. Malo mlajšega datuma je razstava del akademskega kiparja Stojana Batiča, ki je zaradi dopolnitev prav tako doživela štiri postavitve.
V muzejskih depandansah smo uredili naslednje stalne razstave:
Marinkov hram, čebinsko zbirko, avtentični rudarski stanovanji na Njivi, rudarsko zbirko v strojnici in jašku na Lokah, zbirko NOB v Zagorju, zbirke v Hrastniku, kaščo v Šavni peči. Poleg tega smo sodelovali pri ureditvi sokolske zbirke v TVD Partizan in spominske sobe Ane Dimnik. Ker stalne zbirke zahtevajo svoj prostor, ki ga v muzeju kronično primanjkuje, je marsikatera zbirka najprej predstavljena kot občasna tematska razstava in jo kot stalno deponiramo za nedoločen čas. Takšen primer so bile: Hočijeva retrospektivna razstava v osmih prostorih, Lutke in lutkarji, Revirsko šolstvo, prirodoslovna zbirka, Zasavski likovniki, geologija, steklarstvo in še nekatere nastajajoče.
Tudi občasne razstave potrebujejo svoj prostor, vendar le za mesec ali dva in so predvsem v zadnjih letih stalnica predstavitve muzejskega dela, kot tudi predstavitve sorodnih institucij ali posameznikov. Skupaj je bilo pripravljenih 94 lastnih občasnih razstav, 15 v sodelovanju in 34 gostujočih. Trinajst naših občasnih razstav je 27 krat gostovalo v raznih krajih Slovenije.
Čedalje več je lastnih razstav, ki predstavljajo naše področje, našo dediščino in naše umetnike. Tretje področje, kjer muzej predstavlja svoje gradivo širši javnosti, je namenjeno potrebam institucij, šol, medijev in posameznikov. Urejeno gradivo, literaturo in krajše tekste vse bolj uporabljajo študenti, dijaki, novinarji za svoje seminarje, diplomske naloge, prispevke in članke. Posamezniki in institucije iščejo predvsem podatke za polpreteklo zgodovino. Pomembno je tudi vse boljše sodelovanje s šolami, priprava pedagoških programov in kvalitetno delo s skupinami in posamezniki.
Pisalo se je leto 1999, centralna napeljava je končno pričela delovati, podstrešje je bilo preurejeno, uspešno smo zbirali gradivo, občasne razstave so pritegovale vse več obiskovalcev, publikacije pa popestrile popoldeve marsikateremu domačinu. Skratka, prvič smo lahko razmišljali tudi širše in postavili nov koncept dela v muzeju, ki je zajel vsa področja delovanja v vseh treh krajih.
Zastavljen je bil nov koncept razvoja, ki je temeljil na naših zakonskih obvezah, regijskem pokrivanju varovanja premične dediščine in potrebah po njeni ohranitvi.
Ob že navedenih adaptacijah in programu v naslednjih letih smo postavili tudi osnovni programski del. Zajemal je osrednjo razstavo, ki naj bi predstavila glavne razvojne teme Zasavja, ob tem pa še urejanje stalnih ali občasnih tematskih razstav za vsa področja dela. Naš cilj je bil zavarovati celotno dediščino in jo glede na možnosti obdelati in predstaviti.
Ta orientacija se je v teh letih pokazala kot zelo uspešna ne samo v smislu realizacije naših programov in vsakoletnem preseganju, ampak tudi v smislu zavedanja o dediščini, pomenu muzeja in njegovega dela v javnosti. Obisk se je bistveno povečal, vse več je iskalcev informacij, ljudje se vse bolj zavedajo vrednosti dediščine in nas opozarjajo na marsikatero hišo, ki se ruši, itd.
Na podlagi navedenega ni težko postaviti dolgoročnih ciljev muzejskega dela, ki pa bodo predvsem odvisni od finančne sposobnosti občine in države glede zagotavljanja prostorov. Vendar bo vrednost ohranjanja dediščine krepko presegla te stroške.
Prav tako je res, da tovrstna kultura nikoli ni bila in nikoli ne bo rentabilna v finančnem smislu, razen če začnemo dediščino prodajati.
Osnova sedanjega programa je nadaljevanje našega dela na celotnem območju Zasavja, na vseh področjih in predvsem za obdobje zadnjih dvesto let. Starejšega obdobja v sedanji kadrovski zasedbi ne moremo v celoti raziskovati. Tako kot do sedaj ga bomo v osnovah obdelali sami, nadgradili pa s pomočjo zunanjih sodelavcev (arheologija, geologija ,...).
Rudarstvo, na katerem je dve stoletji slonel ves razvoj, je še naprej ena naših glavnih tem, vključena v naslednje programsko obdobje (ob zapiranju rudnikov) s stalno postavitvijo (prostori so seveda vprašljivi) . Osnova za pripravo so dosedanje publikacije, zbrano gradivo in velik fond gradiva, ki ga hranijo rudniki. Naša želja ni kopiranje podobnih zbirk v Velenju, Mežici itd., temveč predstavitev segmentov, ki jih drugje ni. Pri tem mislim na našo bogato jamsko in zunanjo kartografijo, geološko zbirko, zbirko stare opreme. Mogoče bo zaživela v sodelovanju z DDT v kombinirani klasično multimedijski obliki. Temu ob bok postavljamo bivalno kulturo rudarjev. S publicistiko, prikazom rudarskih stanovanj in kolonij “in situ” smo na tem področju že precej naredili.
Naslednji zalogaj je industrija. V veliki meri je propadla, zato je skrajni čas za zbiranje gradiva. Ne gre pozabiti, da prav iz naših krajev izvirajo pralni stroj, električni štedilnik, merske naprave, raznovrstna strojna in gradbena oprema, stekleni izdelki.
Tretji sklop je t.i.družbena nadgradnja. Osnove za raziskavo smo na večini področij že zastavili, vendar so prej naštete teme in dela imeli prednost, kajti čas je uničeval gradivo in védenje. Te teme pa so stalnica in jih želimo sedaj pospešeno obdelovati po posameznih področjih.
To so tudi izhodišča za obdelavo glavnih tem, ki bodo na koncu dala celotno sliko našega regionalnega razvoja.
Ob sedanjem tempu bomo dela zaključili v naslednjem srednjeročnem obdobju in tako prišli z delom na tekoče. Pri tem mislim na obdobje do devetdesetih let. Nato bo dana možnost za poglobljene strokovne raziskave ozkih tem, pripravo analiz za posamezna obdobja ali kompleksnih tem. To ne terja večjih finančnih sredstev, zato bo lahko delo opravljeno tekoče.
Iz tega izhaja naše naslednje poslanstvo, predstavitev dediščine. Večino tem bomo sproti predstavljali v obliki razstav, katalogov, pač glede na finančne in prostorske zmožnosti. Naš trud bo usmerjen na strokovno in laično publiko.
Potrebe po sanaciji in dozidavi so vsaj v grobem rešene, zato jih v dolgoročnem programu, razen že navedenih, ne predvidevamo, z izjemo prostorov za prikaz rudarstva (v sklopu rudnika), saj bi to bili preveliki finančni stroški, kvalitete pa ne bi bistveno dvignili, seveda ob predpostavki, da kadrovske sestave muzeja bistveno ne spreminjamo. Delno bo tudi to potrebno, saj je sedanje delo preseglo naše zmožnosti. Problem vse bolj predstavlja delo z obiskovalci, kajti število se veča in tako deloma trpi tekoče delo. Razvojnega načrta zaenkrat ne želimo krčiti.
Nazadnje bi se dotaknil naših depandans. Statusno še niso urejene (nov zakon), vendar so po sedanji zakonodaji v pristojnosti občin, mi pa opravljamo le strokovno delo. Naš interes je in bo tudi v bodoče, da te zbirke zaživijo in opravljajo svojo funkcijo. Za takšno delovanje smo že pripravili posamezne elaborate, ki imajo vse elemente funkcioniranja zbirk, opredeljen je njihov namen ter tudi finančni razrez, ki je ob pomoči občin relativno majhen. Enako velja za zaščitene objekte in tehnično dediščino, ki sicer niso povsem v naši pristojnosti, vendar bi pri večjem zanimanju lastnikov lahko zaživeli z novo vsebino in obenem predstavljali dodatno ponudbo naših krajev.
Vsi imamo dovolj volje in znanja, zato bomo tudi v naslednjem obdobju uresničili zastavljene cilje. Upam, da bomo vsaj tako uspešno kot v zadnjih letih sodelovali z občinami in Ministrstvom za kulturo in da naše delo ne bo odvisno od trenutne naklonjenosti kulturni dejavnosti.
Pod imenom Muzej narodne osvoboditve okraja Trbovlje je imel svoje prve prostore v Rudarskem domu. Leta 1956 se je preselil na sedanjo lokacijo, vendar z enako dejavnostjo in enako širino kot mestni muzej. Do prve večje spremembe je prišlo v letih 1973-74. Z adaptacijo objekta in novim ustanovitvenim aktom je postal medobčinski posebni muzej. Delokrog se je razširil na področje Zasavja in časovno zajel še obdobje delavskega gibanja in povojnih let. Ob širitvi dejavnosti je bilo potrebno razmišljati o zaposlovanju strokovnih kadrov, saj dotedanji strokovni delavec ni mogel opravljati vsega muzejskega dela. Tako so se v naslednjih desetih letih odprla tri delovna mesta kustosov.
Obsežno zastavljeno delo, razstave, prevzem strokovnega dela v muzejskih depandansah v Zagorju in Hrastniku so privedli do druge velike spremembe v delovanju muzeja. Ozek okvir področja NOB in delavskega gibanja je muzej hitro prerasel in začel svojo dejavnost širiti na ostala področja razvoja krajev. Leta 1983 se je Muzej ljudske revolucije preoblikoval v splošni muzej za novejšo zgodovino in delu primerno tri leta kasneje skrajšal ime v Revirski muzej Trbovlje.
Ta sprememba je bistveno posegla v osnovno muzejsko delo. Z novim aktom je bil muzej zadolžen za varovanje celotne premične kulturne dediščine vseh treh občin. Začelo se je sistematično delo na področju zgodovine, etnologije, umetnostne zgodovine in dokumentacije. Desetletno zbiranje gradiva po podjetjih, ustanovah in pri fizičnih osebah je prineslo vidne rezultate tako zaposlenim kot javnosti. Najprej je pričelo zmanjkovati depojskih in arhivskih prostorov, tudi danes jih ni dovolj, zato smo vedno že na terenu opravljali osnovno selekcijo. Iz statističnih popisov je razvidno, da je muzej leta 1966 razstavljal 134 predmetov, 320 fotografij, 8 zemljevidov in 6 kipov, kar je pomenilo tudi večino gradiva v muzeju. Danes razpolagamo z okoli 30 t.m. dokumentacije, z okrog 30.000 fotografijami in negativi, videoteko, filmoteko ter s preko 3500 predmeti ali zbirkami. Gradivo smo v tem času sproti evidentirali in računalniško obdelali. To je bil čas, ko je bilo opravljenega veliko osnovnega muzejskega dela, kar pomeni edino podlago za strokovno raziskovalno delo. Res je, da ta dejavnost ni vidna širši javnosti, saj obdelana gradiva, predmeti in fotografije polnijo predale in depoje ter čakajo na predstavitev.
Predstavljanje muzejskega dela oziroma kulturne dediščine se je od druge polovice devetdesetih let dalje močno razširilo. Na eni strani so bile to stalne in občasne razstave, na drugi pa publikacije v lastni založbi ali preko drugih založnikov. Izdajali smo jih ob razstavah in tudi samostojno. Manjši del gradiva je bil objavljen v radijskih in TV oddajah ter glasilih (okrog 100).
Pred 35 leti je izšla prva muzejska publikacija Rdeči revirji I.del. Do danes je muzej izdal 62 publikacij, kot avtorji ali soavtorji pa smo strokovni delavci muzeja sodelovali pri 79. Tako je skupna bibliografija dosegla številko 141. Podrobna bibliografija delavcev je navedena v nadaljevanju.
Naslednja oblika predstavitve dediščine javnosti so razstave. Do danes smo v muzeju pripravili 21 stalnih postavitev z različnih področij. Delokrog se je ves čas spreminjal in širil, zato smo zbirke dopolnjevali ali na novo postavljali. Od leta 1951 so se v matični stavbi zvrstile štiri stalne postavitve, ki so bile vsakič razširjene, vse do sedanje, ki predstavlja vsa glavna področja razvoja Zasavja in pomeni pregled razvoja od geologije in naselitve do konca Jugoslavije. Malo mlajšega datuma je razstava del akademskega kiparja Stojana Batiča, ki je zaradi dopolnitev prav tako doživela štiri postavitve.
V muzejskih depandansah smo uredili naslednje stalne razstave:
Marinkov hram, čebinsko zbirko, avtentični rudarski stanovanji na Njivi, rudarsko zbirko v strojnici in jašku na Lokah, zbirko NOB v Zagorju, zbirke v Hrastniku, kaščo v Šavni peči. Poleg tega smo sodelovali pri ureditvi sokolske zbirke v TVD Partizan in spominske sobe Ane Dimnik. Ker stalne zbirke zahtevajo svoj prostor, ki ga v muzeju kronično primanjkuje, je marsikatera zbirka najprej predstavljena kot občasna tematska razstava in jo kot stalno deponiramo za nedoločen čas. Takšen primer so bile: Hočijeva retrospektivna razstava v osmih prostorih, Lutke in lutkarji, Revirsko šolstvo, prirodoslovna zbirka, Zasavski likovniki, geologija, steklarstvo in še nekatere nastajajoče.
Tudi občasne razstave potrebujejo svoj prostor, vendar le za mesec ali dva in so predvsem v zadnjih letih stalnica predstavitve muzejskega dela, kot tudi predstavitve sorodnih institucij ali posameznikov. Skupaj je bilo pripravljenih 94 lastnih občasnih razstav, 15 v sodelovanju in 34 gostujočih. Trinajst naših občasnih razstav je 27 krat gostovalo v raznih krajih Slovenije.
Čedalje več je lastnih razstav, ki predstavljajo naše področje, našo dediščino in naše umetnike. Tretje področje, kjer muzej predstavlja svoje gradivo širši javnosti, je namenjeno potrebam institucij, šol, medijev in posameznikov. Urejeno gradivo, literaturo in krajše tekste vse bolj uporabljajo študenti, dijaki, novinarji za svoje seminarje, diplomske naloge, prispevke in članke. Posamezniki in institucije iščejo predvsem podatke za polpreteklo zgodovino. Pomembno je tudi vse boljše sodelovanje s šolami, priprava pedagoških programov in kvalitetno delo s skupinami in posamezniki.
Pisalo se je leto 1999, centralna napeljava je končno pričela delovati, podstrešje je bilo preurejeno, uspešno smo zbirali gradivo, občasne razstave so pritegovale vse več obiskovalcev, publikacije pa popestrile popoldeve marsikateremu domačinu. Skratka, prvič smo lahko razmišljali tudi širše in postavili nov koncept dela v muzeju, ki je zajel vsa področja delovanja v vseh treh krajih.
Zastavljen je bil nov koncept razvoja, ki je temeljil na naših zakonskih obvezah, regijskem pokrivanju varovanja premične dediščine in potrebah po njeni ohranitvi.
Ob že navedenih adaptacijah in programu v naslednjih letih smo postavili tudi osnovni programski del. Zajemal je osrednjo razstavo, ki naj bi predstavila glavne razvojne teme Zasavja, ob tem pa še urejanje stalnih ali občasnih tematskih razstav za vsa področja dela. Naš cilj je bil zavarovati celotno dediščino in jo glede na možnosti obdelati in predstaviti.
Ta orientacija se je v teh letih pokazala kot zelo uspešna ne samo v smislu realizacije naših programov in vsakoletnem preseganju, ampak tudi v smislu zavedanja o dediščini, pomenu muzeja in njegovega dela v javnosti. Obisk se je bistveno povečal, vse več je iskalcev informacij, ljudje se vse bolj zavedajo vrednosti dediščine in nas opozarjajo na marsikatero hišo, ki se ruši, itd.
Na podlagi navedenega ni težko postaviti dolgoročnih ciljev muzejskega dela, ki pa bodo predvsem odvisni od finančne sposobnosti občine in države glede zagotavljanja prostorov. Vendar bo vrednost ohranjanja dediščine krepko presegla te stroške.
Prav tako je res, da tovrstna kultura nikoli ni bila in nikoli ne bo rentabilna v finančnem smislu, razen če začnemo dediščino prodajati.
Osnova sedanjega programa je nadaljevanje našega dela na celotnem območju Zasavja, na vseh področjih in predvsem za obdobje zadnjih dvesto let. Starejšega obdobja v sedanji kadrovski zasedbi ne moremo v celoti raziskovati. Tako kot do sedaj ga bomo v osnovah obdelali sami, nadgradili pa s pomočjo zunanjih sodelavcev (arheologija, geologija ,...).
Rudarstvo, na katerem je dve stoletji slonel ves razvoj, je še naprej ena naših glavnih tem, vključena v naslednje programsko obdobje (ob zapiranju rudnikov) s stalno postavitvijo (prostori so seveda vprašljivi) . Osnova za pripravo so dosedanje publikacije, zbrano gradivo in velik fond gradiva, ki ga hranijo rudniki. Naša želja ni kopiranje podobnih zbirk v Velenju, Mežici itd., temveč predstavitev segmentov, ki jih drugje ni. Pri tem mislim na našo bogato jamsko in zunanjo kartografijo, geološko zbirko, zbirko stare opreme. Mogoče bo zaživela v sodelovanju z DDT v kombinirani klasično multimedijski obliki. Temu ob bok postavljamo bivalno kulturo rudarjev. S publicistiko, prikazom rudarskih stanovanj in kolonij “in situ” smo na tem področju že precej naredili.
Naslednji zalogaj je industrija. V veliki meri je propadla, zato je skrajni čas za zbiranje gradiva. Ne gre pozabiti, da prav iz naših krajev izvirajo pralni stroj, električni štedilnik, merske naprave, raznovrstna strojna in gradbena oprema, stekleni izdelki.
Tretji sklop je t.i.družbena nadgradnja. Osnove za raziskavo smo na večini področij že zastavili, vendar so prej naštete teme in dela imeli prednost, kajti čas je uničeval gradivo in védenje. Te teme pa so stalnica in jih želimo sedaj pospešeno obdelovati po posameznih področjih.
To so tudi izhodišča za obdelavo glavnih tem, ki bodo na koncu dala celotno sliko našega regionalnega razvoja.
Ob sedanjem tempu bomo dela zaključili v naslednjem srednjeročnem obdobju in tako prišli z delom na tekoče. Pri tem mislim na obdobje do devetdesetih let. Nato bo dana možnost za poglobljene strokovne raziskave ozkih tem, pripravo analiz za posamezna obdobja ali kompleksnih tem. To ne terja večjih finančnih sredstev, zato bo lahko delo opravljeno tekoče.
Iz tega izhaja naše naslednje poslanstvo, predstavitev dediščine. Večino tem bomo sproti predstavljali v obliki razstav, katalogov, pač glede na finančne in prostorske zmožnosti. Naš trud bo usmerjen na strokovno in laično publiko.
Potrebe po sanaciji in dozidavi so vsaj v grobem rešene, zato jih v dolgoročnem programu, razen že navedenih, ne predvidevamo, z izjemo prostorov za prikaz rudarstva (v sklopu rudnika), saj bi to bili preveliki finančni stroški, kvalitete pa ne bi bistveno dvignili, seveda ob predpostavki, da kadrovske sestave muzeja bistveno ne spreminjamo. Delno bo tudi to potrebno, saj je sedanje delo preseglo naše zmožnosti. Problem vse bolj predstavlja delo z obiskovalci, kajti število se veča in tako deloma trpi tekoče delo. Razvojnega načrta zaenkrat ne želimo krčiti.
Nazadnje bi se dotaknil naših depandans. Statusno še niso urejene (nov zakon), vendar so po sedanji zakonodaji v pristojnosti občin, mi pa opravljamo le strokovno delo. Naš interes je in bo tudi v bodoče, da te zbirke zaživijo in opravljajo svojo funkcijo. Za takšno delovanje smo že pripravili posamezne elaborate, ki imajo vse elemente funkcioniranja zbirk, opredeljen je njihov namen ter tudi finančni razrez, ki je ob pomoči občin relativno majhen. Enako velja za zaščitene objekte in tehnično dediščino, ki sicer niso povsem v naši pristojnosti, vendar bi pri večjem zanimanju lastnikov lahko zaživeli z novo vsebino in obenem predstavljali dodatno ponudbo naših krajev.
Vsi imamo dovolj volje in znanja, zato bomo tudi v naslednjem obdobju uresničili zastavljene cilje. Upam, da bomo vsaj tako uspešno kot v zadnjih letih sodelovali z občinami in Ministrstvom za kulturo in da naše delo ne bo odvisno od trenutne naklonjenosti kulturni dejavnosti.
